Krški zmaj

Kjer reke Krke desni vir Pričenja svoj pozemski tir, Visok se dviga sklad pečin, Na njih pa kup je razvalin

Grad, ki je zdaj drobljad in prah, Nekdaj je bil tlačanom strah; Znan daleč bil je na okrog, Ko vladal v njem je grof-trinog;

A še bolj trdega srca Kot grof pa bila je gospa. Nenehoma je noč in dan Pri delu vprežen bil tlačan.

V doline krške sredi tam Stoji na gričku božji hram. Tu sem ubog tlačan hiti, Ko jarma malo se znebi;

In kar mu tlaka ran zada, Jih scelita svetnika dva. A danes Kozma in Damjan Obhajata godovni dan;

In verno ljudstvo sem hiti Na božjo pot od vseh strani; Zaupno molijo, pojo, V sprevodih v božji hram gredo.

A nad Krčani korobač Grajščinski suče priganjač. Glej, malo niže od gradu Je kup konopelj in lanu.

Tlačanje urno se vrte, Možje suše, tero žene ... In ko tlačan se tu solzi, Se petje romarsko glasi;

Glasi milobno se pred grad, Tlačanom vbogim slajša jad. In čuje petje to gospa, A njej ne oblaži srca,

Ki rada bi, da bi tlačan Krvav bil vedno in solzan. Zato se silno razsrdi In hlapcem svojim brž veli:

“Zgrabite urno tolpo to In sem jih dajte, naj tero, Ker sem se mi napotijo, Da delavce mi motijo!„

Uboge romarske žene V naročjih dedeta drže; Dojenčke hlapci jim vzemo, In tje za grad jih odneso,

In tam zapro jih v skalno klet, A matere podijo tret. In brž grajščinski priganjač Nad njimi dvigne korobač.

In trlice ropočejo, A žene bridko jočejo ... Ugasnil že je beli dan, Po noči gre domov tlačan:

Brhko mu stopajo noge, Vesele, da so spet proste. Gospoda grajska vsa že spi, Lahkotno spi in brez skrbi.

Za gradom tamkaj pa ječe Uboge romarske žene. Iz temnih ječ se čuje jok, Oj jok nedolžnih jim otrok ...

Oh, kdo odprl bo vrat tečaj In dal dojenčke jim nazaj? Povedati ni vsega noč, Kar so prestale ono noč.

A grad ni videl njih solza. In grad ni slišal njih prošnja In grad ne ve, kaj je gorje, Ki tare materno srce.

Nekdo pa čul je mater jok In čul otrok nedolžnih stok ... Večerni vetrič pripihlja, Po drevju z listjem poigra,

Odnese vzdihe in solze Od grajskih ječ tje do cerkve, Kjer romarji pojo čujoč, In kjer Gospod deli pomoč ...

Glej, ko nastopi polnoči, Za gradom noč se razsvetli; Odpro se ječe na stežaj, Iž njih prisije nov sijaj,

In materam – glej, vsa zlata Dojenčke dasta dva moža, In matere beže od tam, Hite od grada v božji hram;

Hite v svetišče pred oltar, Kjer je zdravnikov svetih par ... In verno ljudstvo brž spozna. Da to rešilna sta moža,

Da sveta Kozma in Damjan Odprla ječ sta hod teman ... Že leto zemlja se vrti, In v gradu se otrok rodi;

Prelepo hčer Bog jima da, Vesel gospod je in gospa. In še pripoveduje svet, Da star petelin sedem let

Je znesel jajce tje za zid, Prišla je kača je valit. In izvali se jej črvič, Črvič pa ta je zmaj mladič;

Zarije se v temoten kraj, In iz črviča raste zmaj, In raste urno, se redi, V treh letih sedem glav dobi.

Ko leta tri še poteko, Noge in krila mu vzrasto, In ko še nekaj let mini Rožen oklep život dobi,

In rep postane mu koščen. In oster vzraste mu greben. Gospod pa grajski in gospa Mudita rada se doma,

In hčerko odgojujeta, Rast njeno občudujeta. Ko zjutraj sobice prisvetli, Vodovje krško pozlati:

Kraljico vseh dolenjskih rek, In Višnjegorko, topli Breg, In Poltarice vir hladan, In Lipovko, potok glasan:

Takrat pa hčerka v lino gre, In mati spleta jej lase Obleče v krilo jo lepo, Poljubi lica, jej sladko;

In hčerka teče dol pod grad Na pisan travnik cvetek brat. In grajska hči ponavlja to, Dokler poletje je gorko.

Dnes spet tlačanov mrgoli, Grajščinski valpet bič vihti, Gospa še vpije dol iz lin; – Solzi se pa tlačan-trpin.

Grajščinska hči dvanajstih let Po travniku pobira cvet: Kaj mar ji glas je materin, Kaj mar ji ubogi je trpin!

Cvetlic krasnih nabrala je, A sama najbolj zala je. In spet se vrača s cvetjem v grad, Pa kar nastane piš odzad.

In predno se ozre nazaj, Pograbi jo pregrozni zmaj – Objame sedem jo vratov, Zleti ž njo zmaj v podzemski rov;

Odnese jo v brlog teman, Pred njim pa straži noč in dan. Pač slišali so klic na grad, In zmajsko videli zverjad;

A zoper njo pomoči ni, Pošasti grad se ves boji; In črno se obleče vse, Izhod in vhod se v grad zapre. Gospa pa hodi v lino sest,

Od toge pušča jo zavest. In vsak dan na večerni hlad Priveje vetrič tje pred grad, Hladi lahno, ljubko pihlja,

Gospej izvablja tok solz ... Zakaj ječiš gospa, zakaj? Čuj pred votlino hrope zmaj, In iz votline čuješ jok,

Kot jok nedolžnih je otrok. To materi prinaša v grad Večerni dih, večerni hlad. Sto pisem pisat brž hiti,

Razpošlje ja na vse strani: Če kje na svetu je junak, Dovolj srčan, dovolj krepak, Ki zmaja bi pred jamo strl,

Do deklice pa vhod odprl: Zlata obeta sedem mer In v zakon da mu zalo hčer. Ko v drugič klije spet pomlad,

Dospe junak pred krški grad, In vstavi se in govori “Gospej, ki v lini se solzi: “Bogata kaži mi gospa,

Kje je pripravljen kup zlata? Potem brž zmaja streti čem, In ti ujeto hčer otmem!„ ““Junak, pozdravljen tisočkrat,

Da si prišel mi zver končat; Le hiti brž in steri zver, Zlata dobiš, če rešiš hčer, Kar nese ti ga sedem konj,

In še na vrh, le pridi ponj!„„ Gospa še v lini obsedi, Junak pa pred brlog hiti. V pečinah strmih je brlog,

Pod njim pa je tolmun globok. Junak pred vhodom obstoji, In speči zmaj se prebudi; Zavije rep, ga v skalo vpre,

In zarohni in krila vspne, In sedem kvišku vspne vratov, Srtini se greben njegov, in v dim in ogenj ves zavit

Vjunaka vrže se srdit ... Ječi junak, žvenkeče meč – A že po njem siedu ni več. Zverjad pa puha in rohni,

Da skala in brlog bobni; In po dolini divji piš Buči in trga strehe s hiš. In grad pretresa groza – strah,

Potegnejo čez vrata pah; V dvorani pa gospa sedi, Solzi se bolj, še bolj ihti. Ko pride spet večerni hlad,

Priveje vetrič tje pred grad, Prinese sem do grajskih lin Otožne glase od pečin: Oj glase, ki jih zver rohni,

Oj stoke, ki jih stoče hči ... Ko trikrat mine noč in dan, Pa pride drug junak močan; Pred gradom krškim obstoji,

Gospej pa v lini to veli: “Glej, v pismu tvojem to sem bral, Da kdor bo zmajsko zver končal, In kdor ti hčerko bo otel,

Bo kot nevesto jo objel; Prišel sem daleč in želim Poprej, ko grem in se borim Na sliki zreti njen obraz,

Če zame je in zanjo jaz.„ Pokaže sliko mu gospa: ““Poglej, junak, obraz le-ta! Le hiti brž, če si srčan

Dovolj krepak, dovolj močan, Odvzemi mi bolest in jad, Ki tre že drugo me pomlad; In reši moje hiše čast,

Otmi mi hčer, pobij pošast; In kadar bodeš hčer otel, Nevesto bodeš jo objel; Zlata dobiš, le pridi ponj,

Kar nese ti ga sedem konj!„„ In vrl junak nad zmaja gre, Junaško bije mu srce ... Pa prebudi se zmaj iz sanj,

Povspne se kvišku, plane nanj; Junak vihti, in žvižga meč, Pa dim obvije ga goreč, In vrže z repom zmaj ga v zrak,

Leti v tolmun globok junak. – In spet razsaja divji zmaj, Da stresa se sosedni kraj; Po dolu pa vihar besni,

Da strah in groza je ljudi. Spet v lini tretji dan gospa Otira z lic si tok solza, In njeno materno srce

Okuša v merah vseh gorje, Ker spet prinaša vetrič v grad Rohnenje zmajsko, hčerin jad. Večerno solnce gre v zaton,

Na gričku tam zapoje zvon, Zvoni glasno, zvoni milo, K molitvi vabi ljud ljubo In ljudstvo vre od vseh strani,

K molitvi v božji hrani hiti. A proti gradu od cerkve Menih v rujavi halji gre; Mož star je že in sivolas,

Vrvica bela mu je pas; Na strani molek mu visi, v desnici meč jeklen drži; V levici ima križec zlat,

In gre naravnost v krški grad. Z odločnim glasom govori Gospej, ki joče in ihti: “Čemu pač tarnaš mi, gospa,

In točiš toliko solza? Ne veš-li, da solze same Bolesti ti ne uteše, Če jih ne spremlja vzdih gorak,

Ki gor se dviga nad oblak Pred kralja večnega prestol, Ki zna celiti vsako bol? Čemu obetaš kup zlata

Junaku, da pošast konča? Čemu obetaš v zakon hčer, Če zmagal kdo bi ljuto zver? Glej, s tem neskušence slepiš,

Slepiš grdo in pogubiš: Ker motiš se, gospa, močno, Da hčer otelo bi zlato In da bi oni jo otel,

Ki bi za njen obraz se vnel. Pod solncem ni se še rodil Junak, ki zmaju kos bi bil. Kdor gre nad zver zaupajoč

Na oster meč in svojo moč, In kterega pregoljufa Prelepa hči in kup zlata Tolmun dovolj globok je še,

Da lakomneže te požre. Jaz ti, gospa, pa to povem, Naj ti to smem, naj ti ne smem Ko bo srce dovolj mehko,

Pa rešil hčer ti bo nekdo In kadar spet molila boš, Takrat pa hčer dobila boš. Le če molitve klic goreč

Se združita in oster meč, Le če zaupanje v Boga Človeka kot oklep obda: Tedaj lahko gre človek v boj,

Naj je še tolik vražji roj; Tedaj je mož dovolj junak, Za vsak je boj dovolj krepak. Gospa: li čuješ? Zvon zvoni,

K molitvi vabi vkup ljudi. Čuj! v cerkvi molijo na glas, Da zmaja srečno strl bi jaz; Da zmaja strl bi, hčer otel,

Da spet bi oče jo objel Da mati, ti bi, kot poprej Lase ji spletala odslej. Glej, kjer ubog tlačan kleči,

In gradu prosi polnoči, Zakaj gospod bi in gospa Ne pokleknila tje na tla? Tam potožila svojih ran,

Kjer Kozma zdravi in Damjan?„ Gospej solze se posuše, In vroča lica zarude; In glej, kar često se zgodi –

Nesreča vero oživi. Gospod grajščinski in gospa Hitita v božji hram oba: Tam vržeta se pred oltar,

In molita, še kot nikdar In ž njima moli verni rod; Molitev sliši to Gospod ... Čuj, kaj se stresa, kaj rohni

In kaj tolmun tako kipi? Kraljica pa dolenjskih rek Zakaj ti pljuska ven čez breg? Meniški mož je dvignil meč –

Pošast je pala krvaveč; V tolmun vali se zmaj orjak – V brlog hiti po hčer junak ... Ko vrnejo se iz cerkve,

Oteto grajski hčer dobe ... Okušal radost ves je dol In zabil je tlačansko bol. In ko menih se poslovi,

Ostro še gradu zapreti, Da naj ubogi mu Krčan Ne bo več sužnik in tlačan; Ljudi naj prosta vabi pot

Nebeških prosit si dobrot.