Hitite v rod, popevčice, nabrane Iz bajnih glasov milega naroda, Saj dobro že ste bratom mojim znane, Samo zdaj nudi druga vas posoda:
Odičil sem, omilil vas, ogladil, V nebeški vrt pesništva vas presadil. Iz tebe sem povzel, kar dam ti, rode, Povesti mične in resnice zlate,
Kar tvoje bilo, spet naj tvoje bode, Kar je od bratov, spet naj bo za brate: Želim pa, narod moj, da moji glasi Odmevajo veselo v slednji vasi.
Želim, da pesmi te do zadnje koče Dospo, kjer sini so slovenske zemlje, Od Drave sive do poskočne Soče, Do skrajne meje, ki naš dom objemne:
Triglavska naj odmeva jih planina, Gorice ljubke, ki dajo nam vina. Sprejmite torej pesmi, bratje moji, To pel sem še v življenja mladem cveti,
V mladosti čile zdravi, krepki hoji, Ko z jasnim okom zrl sem še po sveti, Ko ni me še prepričala prevara, Da svet resnice slušati ne mara.
Mladina, tebi jih najpreje nudim; Vesela si, da bodeš veselejša; I jaz sem bil – zdaj v resnosti se trudim: Od radosti resnoba je močnejša.
Saj nikdo ceniti ne zna resnobe, Kdor ceniti ni znal veselja dobe. Naj tebe tudi, starček osiveli Razveselili pesmic mojih glasi,
Naj bi i tvojo hladno kri ogreli, Srce in duh ti pomladili včasi: Saj pesmic mojih naši so glasovi, Če ravno stari, vendar zmiraj novi.
Tako, moj rod, ponudim ti darilo, Ni svila svetla, niso solnčni zlati; Le pevčevo srce ljubav povilo Je v kitice, ki v listih teh so brati:
In slednji glas in zlog na strani vsaki Ljubezni so do tebe, narod, znaki. Pa ko začuti v prsih strup, Pograbi srd ga in obup:
S strani si meč potegne In brata v prsi dregne. In v skoku brata zgrabi brat, Na tla se treščita nakrat;
Boreč do zadnje sile Še krčita si žile. Končana sprava, proč je srd, Ko drug tik drugega je trd.
Dado skopati jamo Obema jedno samo. Sedaj bo mir, saj mrtvi spe! – O kaj še! – slušaj, kaj vele:
Vsak dan se poleg groba Ponavlja prejšnja zloba. Glej, glavi še današnje dni Prihajata izpod prsti;
In zdaj – še v času poznem – Sta trupli v srdu groznem. Da zreta se, jih deni skup: Kri hrka ena, druga strup. – –
Vse, kar se tu sovraži, Po smrti se ne blaži.
Cookies on Poetry Cove