Na bregu potoka
Dekletce sedi,
In venec v naročju
Posušen drži.
In solze preliva
Na venec rumen,
Poprej tako lepo
Rudeč in zelen.
Oj dekle! zastojno
Nanj čakaš še kdaj!
Odšel je, nikoli
Ne pride nazaj!
Le venec ostal ji
Spomin je edin,
Ž njo bode pokopan
Ljubezni spomin.