Še enkrat strune milo se zglasite!
Od vas zdaj jemljem v žalosti slovo.
Le to vas prosim, prej ne obmolknite,
Ko duša moja našla je nebo.
Ko mnoga solza lica je močila,
Z menoj jokale strune drage ste,
Ko da bi mogle žalost razumeti,
Ki rani mlado moje mi srce.
Ko nadej je veselje moje klilo,
Ste strune veselile se z meno,
Pa z Bogom ve, o drage, drage strune!
Naj pesmi zadnje razveni slovo!
Za me se jasno je nebo stemnilo;
Kdaj padla v noč je moja zvezda že?
Veselje vmira, rad, o rad odidem
V dom drugi, kjer svoj najde mir srce.
Kar sem iskal, tu nisem mogel najti,
Vsa sreča naša v sanjah le živi,
Kar dan prinese, zopet dan odvzame,
Veselja drevo komu zeleni?
Zdaj z Bogom svet, saj zapustim te lahko,
Le enkrat še, o Lyra mi zapoj!
Poj zadnjikrat, naj tvoj še glas poslušam,
Poprej ko pojdeš v temni grob z menoj!