Pred tisoč leti slavno
Kraljestvo je bilo,
Ljubezni domovina,
Ljudem zvesto nebo.
In gore in doline
Vse solnce tam zlati.
In kadar Febus zgine,
Jih luna posrebri.
Tam hribci preprijazni
Vsi v trtic vencu so,
Na travnikih zelenih
Pa rožice cveto.
Tam ljudstvo zvesto, srčno
Za vero, dom gori,
Opora doma zvesta,
Življenje z njim deli.
Pa veš, kako dežela
V ime glasi se ta?
Zastonj, – tega ne vganeš,
V pozabo je prešla.
Oblaki so jo krili,
In v temi spala je,
Pa vzdignila se bode,
Že zora vstala je.
Brez vodje tava ljudstvo,
Le truplo brez glave,
In jutro je brez solnca
In noč je brez zvezde,
Mar ni junak še rojen
Plemena silnega.
Da zlomi zle verige
Robstva zatilnega?
Žnjim rod naj ves se zveze
In spasi rodni dom!
In slava, gre mu slava
Za sužnosti prelom.
Od roda v rode roda
Junak bo blagrovan,
In vnuk vseh poznih vnukov
Njegov slavil bo dan.
V spominu ga častite
V junaška dela vsa,
In vedno k novi slavi
In zmagi rod gre ta.
In roda stara slava
Se v rodu ponovi,
Ilirija velika
Bo stala v nove dni.