Naprej zdaj golobička!
In naglo leti k nji,
Saj veš, kam moje srce
Tak močno hrepeni.
Saj veš, kje ljuba biva,
Kam cesta dalnja gre,
Saj veš, da komaj čakam,
Na pisemce od nje.
V svoj klunček vzameš pismo,
Poneseš brž ga k nji,
O moja golobička,
Od me srečnejša si!
Glej! Kmalu že jo vidiš,
Njo, zvezdo sreče vse,
In ljubo te privila
Na svoje bo srce.
Stoj! Golobička, čakaj!
Nič k nji te ne pustim!
Da drugo naj objemlje,
Prav tega ne trpim!
Raj svoje perutnice
Posodi, ljuba, mi!
Da sam letim in nesem
Sam svoje pismo k nji!