Vizije

Kot ptič ogromen se je razprostrl teman oblak nad domovino mojo … ah, meni žalostno je, da bi umrl, pozabil na bolest in žalost svojo.

Krvavo-medlo sonce dogoreva, za Brdi pada žalostno v zaton; ah meni je, ko da mi v dušo seva – iz dalje slišim števerjanski zvon.

Kolikokrat čez Sočo do Gorice prinašal mi o mraku je pozdrav; tam, kjer so tihe sanjale vasice, kaj mrko zdaj zdihuje iz daljav?

Kot ptič ogromen se je razprostrl teman oblak nad domovino mojo … ah, meni žalostno je, da bi umrl, pozabil na bolest in žalost svojo.

Že prve sence legle so čez Kras, a daleč spodaj v blesku sinje morje, ob njem se smeje mesto, hrib in vas, pokojno v soncu sveti se obzorje.

Kolikokrat sedel sem sam na bregu, v bodočnost sanjal, vanjo veroval, pod mano v cvetju vse – kot v prvem snegu … o, kje je zdaj moj sen, moj up ostal?

Kot ptič ogromen se je razprostrl teman oblak nad domovino mojo … ah, meni žalostno je, da bi umrl, pozabil na bolest in žalost svojo.

Na Doberdob je pala noč … nič se ne gane … če ptič se vzdrami, sence se zbudijo in izpod zemlje glas zategnjen vstane, utihne spet … pokojno mrtvi spijo.

Tam smo prežali v jarkih in se bili, kdor vedel ni, vsaj slutil je – zakaj; kar še nas je, o, kaj smo pridobili? Na Doberdob bi rajši šli nazaj.

Vem: mnog bo mlad še tam enkrat umrl, kaj bi mi sužnji vsi z mladostjo svojo? – – Kot ptič ogromen se je razprostrl teman oblak nad domovino mojo.