Večer se razpreza čez tiho zemljo,
a daleč v obzorju na robu sinjine
še zarja gori nad boljo domovine,
kot sen moj mladostni visi še nad njo.
In zdi se mi,
da slišim iz dalje morje šepetati
in oljke v polsnu čez ves breg trepetati
in ribiče v ritmu zamolklem veslati
čez tiho, gasnočo vodo …
in zdi se mi,
da slišim glasove zamolklega speva
tam daleč, kjer jadro samotno še seva
pod tiho, večerno nebo –
kot naroda vzdih, ki ugaša v temo …
O, ure samotne zdaj meni bijo,
in ko da z življenjem ne utripljejo več
in več nam ne merijo sreč in nesreč,
samotne te ure pojo:
iz tihih prepadov rastoče, bobneče,
še globlje gasnoče, še globlje toneče.
Zbledela bo zarja, usahnila v temo,
le sen moj mladostni na robu sinjine
bo seval in bdel nad boljo domovine,
ves zlat dogoreval nad našo zemljo …