Čuj – pesem Kalabreža in Furlana
zveni iz kamna, poje trepetaje...
prisluhnil sem – o, kriknil bi najraje
od Nabrežine daleč do Sesljana.
Bolj od skržakov suha in ožgana
telesa so, kar v soncu se jih maje:
sto rok se krči, dviga na vse kraje,
oči so mrke, lica razorana.
Na glavi belo kapo iz papirja,
pod njo pa misli žalostne in mračne,
razpet in golorok ves teden terja
iz kamna kruha za otroke lačne;
v soboto le, ko stopi do oštirja,
mu v vinu utonejo skrbi oblačne.