Od morja breg visoko gor do Krasa
v terasah vzpenja se, v strmine boči,
prepeva v jutro, sanja v tihi noči,
v poldnevu tih, brez diha in brez glasa.
Vinogradi – terasa in terasa …
vsevprek razpalo jih zidovje loči;
na stezi ribič komaj se razloči,
ki stopa v breg upognjen k tlom do pasa.
Od težke butare drvi in rožja
visoko v bregu ribič si oddahne:
zamisli se v skrivnostni sen okrožja,
v skrivnost morja, ki v večnem ritmu plahne,
vzravna visok se – in v svetovja božja
kot ptič se duh pod sonce mu razmahne.