Slišite jek, moji bratje iz Trsta, jek tisočerih svobode pijanih, slišite jek v svojih srcih teptanih, z gnevom oskrunjenih in otrovanih,
v srcih presunjenih z boljo do dna? Gledamo v duhu vas v svoji bolesti, Belgrad in Zagreb in bela Ljubljana: množice val se razliva po cesti,
peni ob hišah se v vrisku in petju, peni po oknih se vpisanem cvetju, ah, in vsa grla kričijo pijana v sever in jug in na vzhod, do zahoda:
Bratje, svoboda, svoboda, svoboda! … Vstal je Matjaž, o vstal je naš kralj, v srcih nam vstal je in v dušah naš kralj: v mislih prežarjenih, v čustvih omemljenih
k večni pomladi nas sužnjev predramljenih, v krvi, ki pljuska kot val preko dalj v sever in jug in na vzhod, do zahoda: Bratje, svoboda, svoboda, svoboda!
Slišite jek, moji bratje iz Trsta, jek tisočerih svobode pijanih, slišite jek v svojih srcih teptanih, z gnevom oskrunjenih in otrovanih,
v srcih presunjenih, z boljo do dna? – Dol od Logatca tik od Ljubljane črne so vrane krila ogromna čez svet razprostrle,
zarje za njimi za nas so umrle, črne sence so pale čez Kras, črne sence zakrile so nas. Pa smo v roke si zarili obraz:
kje je Matjaž, o, kje je naš kralj? Ni nas pozdravil, ni prišel med nas, dol od Logatca ni stopil čez Kras … kje si, Matjaž, o, kje si, naš kralj?
Bratje, prerokba ni naša zlagana, bratje poglejmo si v srca teptana: mračna v brezupu, v boli rudeča, v gnevu so črne, v upu goreča,
vojska Matjaževa mrko bedeča, vojska Matjaževa kralja še čaka dol od Logatca iz črnega mraka. Prišel bo dan, ko vojska ta vstane,
ne kot vojnikov izmučena vrsta, kakor požar, ki izvrtinči se, brizgne in plane v zuljih krvavih v drveči vihar –
ah, in takrat šli bomo sami v Ljubljano iskat, v Zagreb in Belgrad si kralja iskat, moji bratje iz Trsta, bratje iz Trsta …
Cookies on Poetry Cove