Od Gradeža je pala tramontana –
visoko vali brizgajo čez krove;
nebo je črno, med bliski grom rjove …
in tako daleč je še do pristana.
„Pomagaj nam, Marija iz Brbana!“
ko ribič vse preklel je, k nji mu plove
pogled in vzdih, da reši jih pod krove
domačih hiš od Barkovlj do Sesljana.
Neurje jenja; morje se poleže;
ne najde ribič svesle ne krmila,
na jambor spleza, da vrvi poveže.
In ko čez Kras, kjer toča vse pobila,
v Vipavo se spuste neurne mreže,
smehljaje Furlanija dvigne krila …