Sobote večer …
vsenaokrog tihota in mir,
vsenaokrog nobenega glasa;
od časa do časa
zakraka vran visoko nad mano,
zapljuska val globoko pod mano
in v megli galeb zahrešči.
Nobenega čolna na morju več ni,
nobeno jadro v vetru ne šumi,
nobeno veslo ob vale ne bije:
počasi ribiči v breg gredo,
počasi z glavo povešeno
in težka bol z obrazov jim sije.
Ko da so se v barki pod krovom rodili,
ves božji teden na morju so bili,
v viharju in dežju in blisku in gromu
odtrgani ženi, otrokom in domu,
so bočili prsi in roke si žulili,
ko so vetrovi krog jamborov tulili –
podnevi, ponoči, od zore do mraka,
ponoči, podnevi, od mraka do dne.
Zdaj žena jih čaka …
pred bajto visoko
v bregu si je oči
zasenčila z roko:
vsa tiha in bleda
kot kip nepremična
in gleda in gleda …
Krog nje se otroci polnagi tiščijo
boječe kot mali piščanci,
z rokami se je za krilo držijo
in zrejo doli po klanci:
tam vidijo sklonjene glave,
izmučene, suhe postave,
in slutijo usodo, ki jih še čaka,
kako počasi proti njim koraka …