V duši tihi, sveti mir,
zunaj veter vre od juga;
ulica šumi kot struga,
v okno pljuska ves večer.
Kaj prinašaš, veter blodni,
mi od daljnih krajev južnih?
Glas piščalk se zdiš mi tužnih
daleč, daleč v zemlji rodni.
V cvetju breg pod Nabrežino,
cvetje v Brdih in Vipavi –
to-li tvoji so pozdravi,
moj spomin na domovino?
Zlato sonce po vsem morju,
v zlatem soncu bela jadra
dol do Pulja, Reke, Zadra –
to si videl ti v Primorju?
Kaj prinašaš, veter blodni,
mi od daljnih krajev južnih?
Glas piščalk se zdiš mi tužnih daleč,
daleč v zemlji rodni.
Cvetja ni pod Nabrežino,
ni v Vipavi, ni ga v Brdih:
tam v pesteh koščeno-trdih
narod stiska bolečino.
Narod lastno zemljo kolne,
težki glas iz Istre čujem;
kako dolgo še? – vprašujem
si v brezupu misli bolne ...
Ah, odgovora nikjer –
samo veter vre od juga;
ulica šumi kot struga,
v okno pljuska ves večer.