Od Krasa veter je zavel
in jadro pisano napel
v sen tihega večera;
je jadro lepo pisano
na njem srce narisano
in upanje in vera.
V zapadu rob neba bledi
in prva zvezda že gori,
v mrak trepeta z azura;
nad barko ptič je zahreščal –
in daljna istrska obal
je medla le kontura.
Nad veslo upognjen, bos, razpet,
zajet med tihi, speči svet,
pogled uprt v daljave:
počasi ribič v mrak vesla,
ne vidi morja ne neba
in ne noči sanjave ….