Žehte sopara dviga se nad školje –
samo skržakov monotoni glasi
od vsepovsod se trgajo počasi,
kot suhi listi plavajo čez polje.
Na koncu njive legel v senco vol je;
ob njem počiva kmet, zavzdihne včasi …
že poldne odzvonilo je na vasi –
utrujen svet in duša je brez volje.
Še muren spi; ne oglasi se ptica;
kobilice vzduh strižejo po travi …
Od Šempolaja dol hiti kmetica,
z bariglo v roki, z jerbasom na glavi
gre bosa čez vrzel – in topla v lica
zakliče vsa zasopla po daljavi.