Po bregu mrak se vedno više vzpenja,
a čez vse morje luč je še razlita:
iz barve v barvo dahnjena, prelita,
drhteti v tihih valih ne odjenja.
Potihnil dan je – krik in šum življenja,
a šum in krik na dnu srca ne spita:
nebo in morje skoro se spojita
v en sam dihljaj vseh sanj in hrepenenja.
Počasi s Kontovelja zvon odpoje,
na hribu vas je že utonila v mraku;
v zapadu obviselo le nebo je
kot zastor tam visoko v toplem zraku:
pogreza breg v najgloblje se pokoje,
ne vzdrami več ob mojem se koraku.