Po jutranjem lovu
ribiči na krovu
mreže šivajo
z iglami lesenimi,
s prsti jih koščenimi
tiho, tiho vbadajo …
Daleč v bregu njih domovi
še pokojno snivajo;
sončni vali kot slapovi
preko brega padajo,
blesk od morja
se v obzorja
širi in razgrinja,
v zrak se dviga, v blesk izginja
ptica sinja …
Ribič vanjo se zagleda
in zavzdihne;
ah, še v srcu mu beseda
zdaj utihne.
Po jutranjem lovu
ribiči na krovu
ob jambore naslonjeni,
nad mreže mrko sklonjeni
lesene igle vbadajo
z obrazom žalostnim
in zdi se jim in zdi se jim, da si srce prebadajo.