Lepa Vida, kam te kliče
tvoje srce bolno
čez morje in daljne griče
hrepenenja polno?
Bela jadra so razpeta,
v ognju ves plamti zapad,
tvoja lica so razgreta,
v srcu tvojem je pomlad.
Vida, morje! – slišiš morje,
ki pozdravlja te in vabi?
vidiš v soncu vse obzorje? –
Pridi, Vida, in pozabi …
In za morjem – tam pomlad je,
Vida, tam pomlad je večna;
za obzorjem pa tvoj grad je –
v njem bo lepa Vida srečna …
In zaklicalo je morje
in zavabilo obzorje –
lepa Vida v dalj je zrla,
zrla hrepenenja mrla.