Mi smo minerji! – zarili smo v rove
gnev in obup in vse misli gorjupe;
vse svoje sanje in nade in upe
skrili pred soncem smo v črne domove ...
Hčerke-minerke, minerje-sinove
vzeli s seboj smo, da rijejo z nami;
in kar od nas jih še pride za nami,
matere skrile v minerske so rove,
da zarodijo – kot gade – jih v jami,
hčerke-minerke, minerje-sinove.
Dol pod Dalmacijo, Istro, pod Krasom,
sončnimi Brdi, vipavsko dolino,
gozdom trnovskim in soško kotlino
pesem minerjev s proroškim gre glasom,
mrko naproti gre svobodnim časom,
mrka prepreza že vso domovino ...
Čujte nas, bratje, o, dajte nam znak,
v Belgradu, Zagrebu, beli Ljubljani,
da od Dalmacije daleč gor v Brda
dvigne po rovih se narod teptani,
da se od isker bolesti in srda
ogenj razširi kot blisk na vse kraje.
Čujte nas, bratje, o, dajte nam znak,
v Zagrebu, Belgradu, beli Ljubljani –
in že pod Trstom in sončno Gorico,
Puljem in Reko in zadnjo vasico
svet se zaziblje, vse hkrati zamaje,
vse z dinamitom poženemo v zrak – – –
Ko se razvleče poslednji oblak,
zadnji v daljavi poleže se jek,
ne več minerji, zidarji svobodni,
bomo gradili na zemlji tej rodni,
v soncu svobode nov ustvarili vek ...