Srečaval sem jih – skoro da so tekle
v predolgih krilih, svitek okrog roke,
pod pasho žbrinco, za seboj otroke,
ki jokajoče so molče jih vlekle.
Ko v bregu ure so poldanske pekle,
plenir na glavi, roke uprte v boke
so sople v breg zamišljene in sloke,
v odzdrav so komaj ti besedo rekle.
Možje na polju, v bregu, v kamnolomih –
bolehajo od časa jim do časa;
kričave v svojih tihih, mračnih domih,
se v cerkvi verne sklanjajo do pasa:
pomaga sveti Rok jim v stiskah, dvomih,
moža jim dal je – sveti Tilih s Krasa.