Kraško polje s kamenjem ograjeno,
suho, razpaljeno, nikdar pomlajeno,
v pretesnih dolinicah se razprostira:
na njem pšenica brez dežja umira,
vene ajda in trta sahne,
še vetra ni, da skoznjo dahne.
Zdravi možje in starci še čvrsti,
žene, dekleta in starke – po vrsti
srčno te borne lehe gojijo …
in voli furlanski se v soncu kadijo,
fantič jih z beko in s klici priganja,
stopa po razoru, žvižga in sanja.
Kraške vasice z zvonikom na sredi,
znanke ste mi v pomanjkanju, bedi:
pohlevne hišice, s skrlami krite,
na podu glavice spletene v kite,
po oknih nagelj, zelen rožmarin
fantom v Ameriki cvete v spomin –
in rekli so mi, da hodil si tod,
a jaz vse zaman sem ped za ped
iskal tvojo božjo sled –
o Gospod!