Nad Opčinami – kaj gore kresovi?
Odsev rastočih zubljev tisočeri
se dviga, vzpenja, po vsemirju širi,
čez pol neba že segajo pasovi.
Pričakovanje v snu drhte valovi,
razžuborevajo se v noč zefiri,
skrivnostni dihi, tajnostni nemiri,
vse zemlje skoznjo poljejo sokovi.
Vsa srca zdaj drhtijo tiho, tiše,
ker noč in čas nad njimi stas obstala,
še daljno morje komaj, komaj diše …
Zdaj – čezenj je srebrna cesta pala,
in mesec vzhaja, rase vedno više …
o noč, o človek – kam sta strepetala?