Sedel v Hrastičih ž njimi sem, nad Virom,
in ko po lovu mreže so koncali,
pri njih sem stal zamišljen na obali,
v breg stopal ž njimi večer za večerom.
Sedel sem v oštariji med prepirom,
ko v zgodbah so drug z drugim tekmovali;
iz Trsta večkrat smo se vkup peljali,
o svetem Petru šli v procesji zmerom.
Mikola, Mento, Draži – in vsi drugi,
in starci vi, ki v piščulah po vasi
počasi šli kot voli ste pred plugi:
kako je z vami? – vprašam se zdaj včasi,
in srce stiska se mi v grenki tugi,
ko v temi krik se utopljencev oglasi.