Razcvele nageljne in tublje bele
na tesnih nedrih, ki gorko kipijo,
široka krila židana šumijo
kot grešne misli mimo bi hitele:
Križanke srečam v lica zagorele,
kjer ob nedeljah godci se glasijo;
do mraka po brjarju se vrtijo,
zvečer domov hitijo zakasnele.
Med tednom videl sem jih mreže plesti,
ko v kriškem protu stale so čakaje,
v rešetih ribe v Nabrežino nesti,
hitel sem ž njimi v Trstu do postaje –
a ko sem v noči srečal jih po mesti,
takrat nad njimi jokal bi najraje.