Vso noč tartane vlekli so Čožoti,
zaviti v jadra v barki zdaj ležijo,
izmučeni od lova trdno spijo,
nobeden glas jim v spanju sna ne moti.
Kot v bajki Istra v medli spi tihoti,
nad Krasom zvezde bolj in bolj bledijo;
že prvi petelini se budijo
nekje tam daleč v jutranji samoti.
Dol od Sesljana tereh ostro piha,
odsev zvezda ugaša nad vodami;
že prva zarja čez slemena diha,
razniha meglo s sinjimi rokami –
in ko z lagun se dvigne dalja tiha,
hrešče galeb se od nekod predrami.