Komaj vidno veter giblje veje
oljk in trt orumenelih;
sonce se nad morjem trudno smeje
kakor starec izza lic uvelih.
V portu mreže ribiči sušijo
v samih srajcah, bosi, goloroki,
vsi ožgani, trudni, temnooki
in s pogledi, ko da govorijo
v njih otroci, žene, starci hromi,
starke napol slepe, slutnje, dvomi,
boji in brezupi, glad in beda:
ko da iz oči smrt sama gleda.
Trudni ptiči, ki so zaostali,
vsi izmučeni na prod so pali,
težka misel ribiče obšla je,
še sami umrli bi najraje.