Ko da bi v sanjah šel skozi pomlad,
bredem v omotici skozi vonjave;
misli od vonja vse mehke, sanjave
tiho se predejo v sončne daljave,
zlat mi v oblake že zidajo grad.
Dvigne se ptič iznad polj, iznad trat,
v sončnih valeh si otresa peroti;
z roko oči si zasenčim na poti,
iščem s pogledom ga v sinji samoti.
Kriknil je ptič preko trat, preko polj,
padel kot kamen v megleno obzorje.
Ruši nad Krasom se, pada v Primorje,
grad moj z oblaki pogreza se morje –
bliže, moj dom, zdaj si bolj mi in bolj …