Ko pod večer na produ sem posedal,
in grad devinski v zarji stal še vedno,
moj sen čez vas, ki se pod njim neredno
pohlevno stiska – tih se je razpredal.
Ko mimo tam veslal sem, kvišku gledal
in mislil na to naše ljudstvo bedno,
zavzdihnil sem nad svojo zemljo dedno –
a komu svojo bol naj bi izpovedal?
Grof nemški je odšel … grad – razvaline:
šla groza preko nas, šla vojska mimo,
trpel moj narod je, zdaj v robstvu gine.
Taljan naj grad le zida! – mi molčimo …
a ko čez kras nam prvi zubelj sine,
na meji Furlanije ga zdrobimo.