Nad morjem tik na meji Furlanije,
kjer val za valom se ob skale meče,
ko megla z morja se čez Kras razvleče,
devinski grad iz dalje nam zasije.
Po zidu se bršljan do stolpa vije,
navzdol vse vhode krije v temne ječe;
nad stolpom ptič kot misel tih trepeče,
na meji vzdih slovenske domačije.
Kdaj to bilo je? – že zbledel spomine je …
vseh kraških gadov strup vsesal je vase
kot bled ciklamen, skrit med ostro brinje.
In ko se črn obup v oblak razrase,
stemni nebo, zmrači se morje sinje,
ob skalah lomi svoje votle glase.