Popoldne … že levant od Istre pada:
napeto jadro; jambor ostro škripa;
sto sončnih zvezd po svežem morju utripa,
v meglo ovita daljna stran zapada.
Pod jadrom dremljejo dekleta mlada,
valove las v obraz jim veter sipa;
pijani fantje spijo … hip do hipa
iz spanja starke kriknejo iznenada.
Že Prosek vidi se in grad devinski –
v port barka reže … rezki glas krmarja
mre v kriku žensk, smejo se fantje vinski.
Ugasnila bo skoro tiha zarja,
že poje kriški zvon … in nabrežinski
zamolklo mu kot v sanjah odgovarja.