Krog ust je stari Babič zožil roki
in v breg zaklical med borovce črne:
ko noč v odmev za klicem klic mu vrne,
spet zleze v gube pod klobuk široki.
Brlenje sveč med bori mehki zvoki,
vmes smeh – kot pele strune bi srebrne,
če kdo spotakne se, lovi, prevrne,
in mu barigla gre čez breg visoki.
V Barbano vsi, k Mariji v svete kraje,
za zarod trte molit, žetev ajde,
in da ljubezen se jim ne omaje.
Že stari Babič stopil je z malajde,
po produ kliče, išče godrnjaje,
prekolne vnuke, ko jih speče najde.