Begunci

Z Ostrega vrha pod Šempolajem zrasel teman sem visoko do neba: desna mi roka čez Sočo na Brda je legla, leva čez Kras mi dol do Logatca je segla,

hrbet ob Nanos mi bil je oprt. Z Ostrega vrha pod Šempolajem zrasel teman sem visoko do neba: samo oči so mi v boli in gnevu gorele,

misli brezupne na dnu so jim žalostno tlele, duh moj do smrti bil je potrt. Daleč pod mano po klancih v strmine šle so procesije … v tihe doline

črne so sence pale od njih: šli so možje na vseh frontah izmučeni, fantje pod težkimi mislimi sključeni, matere – žene brez solz sredi njih;

šla so dekleta, v tujini oskrunjena, roke stiskaje na srca presunjena, šli so otroci, v plenicah že križani, starke so šle in starci ponižani …

o, te procesije mrke, brez glasa šle so brez križa, brez očenaša preko grebenov neplodnega Krasa, kjer opustošena, bedna leži

zemlja zdaj naša … Eni so daleč iz Gmunda prišli, bogve odkod iz Moravske in Češke, drugi iz Štajerske, Kranjske, Koroške,

ogoljufani za zarje nebeške, v srcu še verne besede proroške bdeče pred grozo zasužnjenih dni – šli so brez križa, brez očenaša,

kjer opustošena, bedna leži zemlja zdaj naša … Z Ostrega vrha na vse strani divje oči sem izbulil,

kriknil med nje – o, strašno sem zatulil, čez ves Kras dvignil svoj glas, vpil in rjul,

da bi ves svet me trpečega čul: „Zemlja je naša, o, bodi vam sveta!“ Bratje in sestre, fantje, dekleta in vi možje – kakor skale na Krasu,

in ve žene, ki še plodne ste v pasu, ve z nebogljenci slabo dojenimi, v strašnem, prokletem tem času po taboriščih rojenimi:

stojte na straži na poti do morja, v dušah hranite nam daljna obzorja! …“ Niso me videli niti spoznali, a na kolena vsi bedno so pali,

v zemljo zarili roke in obraz; blaženi v joku so vsi se smehljali in potolaženi poljubovali trdi naš kamen, suhi naš Kras.

Ah, in jaz, kaj naj bi dal jim še bednim na pot, kam naj bi beden jih skril pod perot? – Z Brd, od Logatca na prsi roke

v znamenju križa sem tiho položil, nanje naslonil trpečo glavo sklonil se zožil – in kot ptič,

ki se zakljuje v lastno telo, padel sem v nič z Ostrega vrha med nje pod krvaveče, večerno nebo …