Kot bi pred burjo se v zavetje skrile
na begu ptice – v bregu bele hiše
na paštne, kjer od morja veter diše
med trte so in oljke se spustile.
Pred njimi Barkovljanke razgrnile
so bele srajce … v soncu malo više
med latniki po oknih nagelj rdi še –
za koga roke so ga tja vsadile?
Mož v plavžih škedenjskih ves dan se trudi,
v tržaški luki žaklje fant prenaša,
dekle na Rdečem mostu rože nudi:
iz Barkovlj, kjer moj jezik ne ugaša,
ker izdajic dojile niso grudi,
zajeda v Trst se kri in zemlja naša.