Ni dolgo temu, kar so še med nami
dovtipi tvoji fantovsko žareli,
kar tvoji upi so in sni goreli
bolj svetli kot so zarje nad gorami.
Prišel si in nas potrepljal po rami,
pošalil se – potem smo si zapeli
in bili s tabo svatovsko veseli:
saj bil si drag nam, ljub in naš med nami.
Ni dolgo temu … večnost zdaj nas loči,
in k tebi pot ne vodi več nobena,
od srca k srcu most se več ne boči.
V bolestni grozi, strašni, brez imena,
zveneča struna sredi pesmi poči:
o, smrt je ena, samo ena, ena …
Kje zdaj naj te poišče moja tuga,
o, kje tvoj grob, da bi se nanj spustila
in tiho, verno solzo potočila,
ki vredna je prijatelja in druga?
Od severa in vzhoda dol do juga –
o, saj ves svet že ena je gomila:
kam tvoja se, moj verni drug, je skrila,
o, kje naj jo poišče moja tuga?
Med tisoče, ki so ti bratje bili
in čakali s teboj miru in dela,
v ravnine sončne zemlje so te skrili:
tam misel – kakor ptica nevesela –
nad tisoči povesila je krili,
med tisoči nad tabo onemela.