Tiha polnoč zemljo krije,
tožnomirna – plan in log,
bledi mesec temno sije,
spava, sanja vse okrog!
A če vse odeva spanje,
srce moje še bedi,
njega ne blaže mi sanje,
duh otožni moj ne spi.
Tu klečim vrh griča v noči,
lipa nad menoj šumlja,
k zvezdam zrem in zdihi vroči
vro iz duše do neba:
To prošnjo le vsliši, Večni,
oh, ne molim je za se,
molim jo za dom nesrečni:
zjasni zvezde mu temne !