Cvetočega lica, cvetočih še let
zdaj prve korake namerjaš mej svet, –
nastlali na stezo so pisan ti cvet.
Po poljskih cveticah te žive cvetice
spremljajo, kot ženina mlade družice.
In svatov prijateljskih radosten trop
Praznuje tvoj prvi v življenje ustop.
In tebe - pač moti te cvetje na poti –
to občno veselje se tudi poloti!
Ne čutiš - naj srca ne vara te čut! –
da vhod le v življenje je s cvetjem posut?
Ne slutiš, da cvetje, na stezo nastlano,
le trnje zakriva, da zvene ti rano?
Prijatelj, ne bodeš na zlo pač mi vzel
resnobne besede na praznik vesel:
Ni praznik, predragi mi, naše življenje,
življenje naj bode ti delaven dan!
Od zora do mraka rosan in potan
ti lajšaj in slajšaj človeško trpljenje!
Ne plaši se znoja, ne straši se boja,
saj moško dejanje krepčuje moža,
a pokoj mu zdrave moči pokonča,
dejanje ti ljubi, a boj se pokoja!
Dolžan ni samo, kar veleva mu stan,
kar more, to mož je storiti dolžan!
Na delo tedaj, ker resnobni so dnovi,
a delo in trud ti nebo blagoslovi!