Kako cvetete, duhtite lepo,
oj cvetke, gomilo kraseče!
Pač roka ljubeča vas semkaj sadi,
goji pač srce vas ljubeče!
In vendar ... kdo ve, če iz vas govori
ljubezen, zvestoba nekdanja?
Le sprava za krivde, zamude morda,
morda le izraz ste kesanja.
Ni roka li, katera vas nežno goji,
poprej bolj nemilostna bila
in njemu, ki zdaj pod cveticami spi,
kdaj trnja v dušo sadila?
Potem pa prepozno prišel je vaš čar,
zašel na neprave prostore:
saj, komur cvetete, več cvetja ni mar
in trn ga več bosti ne more!
V življenju trnja, a cvetja na grob!
Pač bolje bi bilo narobe:
sadite nam rajši v življenja cvetic,
a trnje shranite za grobe!