Na tiho selišče nekdanjcev
pogosto me goni srce;
pač sluti, da tukaj mu boli
in želje nemirne zaspe.
Tu misel nebroj se mi vzbuja,
nebroj se budi mi čutil,
in bližnja sorodnost mi diše
iz tihih in tožnih gomil.
Ko gledam po grobih, se zdi mi,
kot gledal bi v svoje srce,
saj tudi tu notri, tu notri
mrliči nešteti leže.
Kar bilo je duši najdražje,
pobrala mi v cvetju je smrt,
zatrla mi nado za nado,
podrla načrt za načrt.
Pač mnoge mi svet je zamoril,
a mnoge zamoril sem sam;
zdaj tiho leže zamorjenci
na dnu neposvečenih jam.
Nad njim pa ni spomenika,
ne vklonjenih vrb ne cipres;
le spev moj se včasi jih spomni, in solza iz mojih očes.
In rajnke, ki spe po gomilah,
spet rajski bo vzbudil klicar;
a mojega srca mrliči
nikdar ne dvigno se, nikdar!