Na sredi polja vrt zelen,
s kamnitim zidom ograjen
in s suhim drevjem nasajen.
Med drevjem pa štrli navpik
premnog izklesan spomenik,
ki dolge je poti mejnik.
Kako je vrtec ta hladan,
kako hladan, kako miran,
posvetni hrup mu ni poznan.
Utrujen li si, potnik moj,
ki čelo ti obliva znoj?
Tu trud bo nehal moj in tvoj!
Tu tih prostorček najde vsak,
naj plemič bo, naj bo prostak,
prosjak tu kralju je enak!
Saj to je javni, skupni vrt,
in noč in dan stoji odprt,
vrtnarka pa je - bela smrt!