„Sinoči sem posteljo pustil,
ob zoru domov sem prišel,
oči od bedenja rudeče,
na prsih sem šopek imel.
Skrbljivo me mati pokara,
pokara me oče ostro;
očitanje njiju me vžali,
pri srcu je meni hudo.
A moti se oče in mati
ponočnih dolžeč me grehob;
saj prišel sem z groba preljube,
nikakor iz ljubinih sob.
Na šopku ni jutranja rosa,
od solz mi je šopek rosan,
ni trgan na ljubinem oknu,
na ljubinem grobu je vbran.“