Polnočni zvon z visokih lin krepko zaklenkal je! Potihnil glas je vijolin, strunar odbrenkal je!
Plesišča in gledišča se povsod zapirajo, v odprta pa svetišča se zemljani zbirajo.
Glej, božji hram tam sred poljan dviguje se v nebo, oj božji hram tako prostran in pa krasan tako!
Kot reke v morje vanj nocoj krdela silno vro, svetišče polno je takoj – in duri se zapro.
Tu v blagru ino v svili vse nocoj košati se, diši ti po kadili vse in sveti v zlati se.
Več biserjev ko v dnu morja pred tabo se iskri, in več, ko zvezd je vrh neba, tu jasnih je oči.
Tu gibki udje, vzorna rast, tu let in lica cvet, tu zemlje slast, bogastvo, čast... o, ti presrečni svet! –
A čuj!... Nek duh zakliče mi: "Kar zreš jih pred seboj, zapiši mej mrliče mi s pepelom tem nocoj!"
In stopil sem pred žrtvenik, kot bi duhovnik bil, pepel iz oljčnih je mladik nanj del cerkovnik bil.
Pepela zdaj na teme sem najprvo sebi vsul, vtopil se v misli neme sem, le Bog je sam jih čul.
Pozval na to krdela sem in prišla so hrumeč, zaznamoval jim čela sem preteč in pa svareč:
"Oj, grešniki maziljeni, proč krono in škrlat, saj boste vsi prisiljeni, vkloniti smrti vrat.
Sedaj vi narodom ste strah, strah tudi vas bo zmel, to žezlo prah, prestol bo prah, vi boste prah, pepel!
Vi, ki zaklade zbirate iz bližnjikov krvi, ki reveže zatirate – prah boste tudi vi!
Ti roj, ki noč in dan prežiš, da brata v past bi vjel, ti smrti v zanjke se vloviš, prah bodeš in pepel!
In ti, ki z umom, cvetom let zdaj bahaš se vesel, glej, predno ti odpade cvet, prah bodeš in pepel!"
Prišel še mnog, še mnog je trop, mar bo se kak otel? Ne! Vsem podpisal sem pokop: "Prah boste in pepel!"
Na zadnje roj še priskaklja, neskrbnih, jasnih lic, čist, kakor angelji neba, in lepši od cvetic.
Zaplakal nad tem krasom sem, češ: tudi ta bo strt! Še te... tresočim glasom sem Zaznamoval za smrt...
Končano! - Ne! - Čuj, duri tam ječe zaškripljejo, in nove trume v božji hram skoz nje se vsipljejo.
Na teh ni srebra ne zlata, in blesk jim je neznan, na licih tožnih se pozna le sled solza in ran.
To pač je siromakov rod, molče je zunaj stal, in mirno čakal, da gospod prostora bi mu dal.
Sedaj, ko prost mu je pristop, korak približa svoj, jaz pa spoznam trpinov trop, oh, bil je - narod moj!
Odložil sem tedaj pepel, v klečeče vprl oko, za blagoslov sem roke vspel ter kliknil sem krepko:
Le vstani, vborni narod moj, do danes v prah teptan, pepelni dan ni dan več tvoj, tvoj je - vstajenja dan!
Cookies on Poetry Cove