Le vtoni, vtoni za goro,
le vgasi, sonce, luč svetlo,
oj padi, padi gosti mrak,
prinesi srcu mir sladak.
Čemu sijalo bi lepo,
čemu, oj sončece zlato?
Povsod sirotam sevaš le,
nesrečen rod ogrevaš le!
Kdo gledal bi ta hrib in dol,
zaklet le v revo, jok in bol,
hinavstva, zmot, trpljenja poln,
sirot in sirotenja poln?
Dokler mi siješ, sonce ti,
hladu, miru mi v srcu ni,
mori pogled, teži spomin
me svojih, ljudskih bolečin.
Le skrij se, sonce jasno, skrij,
izgini svet izpred oči,
da zabi žalostno srce
človeške zmote in gorje!