Iz neme cele v živi svet
mlad samotar strmi,
venočih lic bledeči cvet
krope mokre oči.
Star potnik v okno vzpne oko,
ko truden mimo gre,
blagruje one, ki mirno
po celicah žive.
"Ne moti, potnik, se nikar,
ni tukaj dom miru,
ni vselej svet pokoj vladar
sred tihega zidu.
Moj dom je nizek in tesan,
brezmejno to srce,
če brat zaklepa samostan,
kdo uklene pa želje?
Dokler se prsi dvigajo,
srce še hepeni,
dokler želje se vžigajo,
pokoja, sreče ni!-
Zapustil svet sem mladolet,
se v celico zaprl,
umrl je zame celi svet,
jaz nisem zanj umrl.
Zabiti ga- mi moči ni,
uživati ga- ne smem;
plamen, ki v srcu mi gori,
morim in mrjem nem.
Ne vlada vselej svet pokoj
sred tihega zidu;
če ne prineseš ga s seboj,
ne najdeš tu miru.
Le romaj, romaj svojo pot,
glej, svet je lep ko vrt;
rad bi s teboj iz teh samot-
izhod mi je zaprt!"