Oj, zemlja širna, zemlja lepa,
Ti vsa si bila moja last;
Zdaj ozka kletka me zaklepa,
Ko vjel sem se v nesrečno past.
Ostrigli, oh, so mi peroti,
Da ni mi moči v sinji zrak,
Čez hrib in dol - gorje siroti -
Ne nosi več me vzlet krepak.
Ne nosi me log košati,
Kjer mnog prebiva zvest mi drug,
Ni moči mi v jeseni z brati
S teh velih trat na cvetni jug.
Z ognjenim jeklom umorili
So mi nebeško luč oči,
Da božjih čud v prirode krili
Uživati mi moči ni.
Oko siroti oslepljeni
Oko edino je - spomin,
A on ni vir tolažba meni,
Spomin mi vir je bolečin.
Za mano ure solnčne sreče,
Pred mano groza temnih dni,
Krog mene stene večne ječe -
Pa naj spomin me veseli?!
Zdaj senčni gaj se v cvet odeva,
Oj senčni gaj, moj rojstni raj;
Glasno tam bratov zbor popeva,
Tu moj izgublja se vzdihljaj.
Z družico drug tam prosto leta,
Izbral si gosto je drevo,
In drobno gnezdo skrbno spleta,
Da spal bi nežni rod mehko.
A meni svet je ves odcvetel,
Zaprt in slep sem samotar,
Nikar ne bodem gnezda pletel,
Gojil mladičev nikedar.
Mrje mi v ječi srce vbogo,
Brezcvetna gine mi mladost,...
Pač mnogo vzeli ste mi, mnogo,
Ko zlato vzeli ste prostost.
A enega mi vzeli niste,
Pa mi ne vzamete nikdar:
To pesmi so srebrno-čiste,
To je glasov nebeški dar.
Samotno v kletki bom popeval,
Dokler ne poči to srce;
Vam dušo mrzlo bom ogreval,
In sebi bom hladil gorje!