Pač zadnjikrat vam s tega kraja,
slovo jemljoč, jaz govorim;
srce mi bridka bol navdaja,
beseda skoraj mi zastaja,
in Bog le ve, kako trpim!
Kaj pač bi težko mi ne bilo?
Tu bival sem nad osem let,
tu vse se mi je prikupilo,
to ljudstvo mi je drago, milo,
in ljub mi je ta krasni svet.
Rodila mene je planina,
očetov dom mi tam stoji;
vendar ti grički, ta dolina
se druga zde mi domovina,
za svoje štejem vas ljudi.
Zato, ko se poslavljam z vami,
pri srcu, oh, mi je hudo;
zato poslavljam se s solzami,
zato ostavljam vas s prošnjami,
ki vroče mi kipe v nebo:
Ta cvetni dol, te gričke zlate
naj čuva in osreči Bog,
on blagoslovi njive, trate,
vam žetve, bratve daj bogate
in vas ohrani vseh nadlog.
A tudi seme plemenito,
ki v srca vam sem ga sejal,
naj zemljo najde plodovito,
z močjo nebeško-čudovito
priklij vam iz duševnih tal.
Vladar neskončne visokosti
pa rast in cvet in sad mu daj!
Potem ta kraj bo dom blagosti,
bo sreče dom in dom kreposti,
potem ta kraj bo pravi raj.
To želja moja je edina -
o naj nebo jo izvrši!
Sedaj pa z Bogom, ti dolina,
vi starčki sivi, ti mladina,
oj z Bogom, dobro ljudstvo ti!