Slovo

"Podajam roko ti s solzami, oh, morda zadnjikrat nocoj; ostati mi je revi sami, tu čakala v samotnem hrami

in plakala bom za teboj. Podajam roko ti s solzami, oh, morda zadnjikrat nocoj." "Tolaži Bog te, ljuba zvesta,

ne kali vedrih si oči! Vojakova si ti nevesta, ni stalnega vojaku mesta, kot val iz kraja v kraj hiti.

Tolaži Bog te, ljuba zvesta, ne kali vedrih si oči! Tu streho lahkea šotora razpne vojak, ko pade mrak;

a ko se zdrami zlata zora, podreti dom obnočni mora, najprej ubrati čvrst korak – in streho lahkega šotora

zvečer drugje razpne vojak! Nestalna moja je usoda, a to srce nestalno ni. Usoda ko deroča voda

odganja čolnič moj do roda, od sladke sreče me drvi. Nestalna moja je usoda, a to srce nestalno ni.

Glej zvezdo ono jasno gori: zvestobe moje slika je! Po istem se vrti prostori, neugasno sije v zvezdnem zbori,

obnebja svetla dika je. Glej zvezdo ono na obzori: zvestobe moje slika je! Ko zvezda ta bo pot zgresila,

zvestoba moja kolne ti; ko od neugasnega svetila oko bo jasno obrnila, ljubezen moja utone ti.

Ko zvezda te bo pot zgrešila, zvestoba moja klone ti! Ostani ti vojaku zvesta, kot on ostane tebi zvest;

pred Bogom bodeš mi nevesta, ko srečna me pripelje cesta iz tuje zemlje daljnih mest. Ostani ti vojaku zvesta,

vojak ostane tebi zvest."