Čemu se ti tako mudi oj romarsko dekle? Saj k samostanu daleč ni in k cerkvi vrh gore!
Težka je pot in hrib strman, počivaj tu z menoj, lehko, lehko še v samostan dospeš, dekle, nocoj!
"Da, romarica sem, gospod, a ne gor k cerkvi tej, odtod še daleč gre moj hod, mudi se mi naprej.
Gore še tri, doline tri mi prehoditi je, deroče globočine tri mi prebroditi je.
Za brodom tretjim bel je prod, za prodom svet zelen, tja romarica spem od tod na griček osamljen.
Na gričku cerkev ne stoji, ne miren samostan, k molitvi romarskih ljudi ne vabi zvon glasan.
In križ ne kamnat ne lesen ne dviga se navpik, prosilcem milosti noben tam ne deli svetnik.
Pa če nikdo tja ne hiti pobožnih čutij vnet, če cerkve tam ne križa ni, - ta kraj je meni svet!
Na griček nizki ta srčno jaz pokleknila bom, in gorko, kakor prej nikdo, solzeč molila bom.
Saj griček drugim ni enak, to je nagrobni grič, pod njim počiva mlad vojak, oh, meni drag mrlič.
Zapustil bil zastavo je, saj vem po kom kopneč! A plačal željo z glavo je, plačuje jo trohneč.
Na tuji zemlji zdaj leži neznan nemilovan, ne križ ne kamen ne stoji, kjer on je zakopan.
Gomila posvečena ni, kropil ni mašnik je, ni s trnjem ograjena ni oh, čedi v pašnik je! ...
Pač ostra in nemila si, oj sodba svetna ti! Ko kri za dolg prelila si, ni-li dovolj ta kri?
Ni kazen ti zadosti smrt, nje muka in nje strah? Še v grob celo tvoj sega črt, Še mrtvi skruniš prah?!
In to vesti ne peče ti, da grobni prah skruneč, v nekrive in ljubeče ti strupen zadiraš meč?
A zdaj naprej, na grob njegov, po sodbi svetni klet, od svetih izobčen grobov, a duši moji svet!
Na grobu tem se naselim, grob meni ni strašan, skrbno okrog ga ogradim, da več ne bo teptan.
In ker pomnika ni grobnik postavil na nasip, jaz živ mu bodem spomenik, trpeč ljubezni kip.
Tam naj kedaj še moj pepel počiva, kjer njegov, - a bo-li skupni prah prejel mrtvaški blagoslov?"
Cookies on Poetry Cove