Poletni dan na zlatih žarkih
iskril na svet je sončni prah,
po tratah se vsejal in jarkih,
zaril se v prst, zavil se v mah.
Tam sončne matere rojenci
blede zaprti v grob teman,
svetov nebeških izseljenci
mrjo v nesreči dan na dan.
Že zimski dan visi nad bregom,
čez dol besni ledeni vihar
in gozd in plan ječi pod snegom-
gorje ti, uboga sončna stvar.
Kako sirota zdaj trepeče,
oh, da bi mogla gor nazaj,
če ne, pa vsaj iz nočne ječe,
da gleda vsaj domači raj!
In zlato sonce, glej, prigreje,
odpre snežni se zapah,
in sončec sto tisoč prismeje
se tam, kjer mrl je sončni prah.
Oj, to se v travi jasno bliska,
po jarkih vse svetlo, zlato,
sto tisoč tam trobentic piska
glasan pozdrav domu v nebo!