Dokler kraljuje v cvetju zemlja mlada, dokler jo greje jasni sončni soj in zelen gozd je, njiva in livada - prijazno nam popeva ptičev roj;
ko pa hladna jesen pri nas zavlada, ko zemlji pestri rjavi zavoj - na južne ptički vsi zbeže poljane, tu v grmih golih redek le ostane.
S prijatelji enako je na sveti! Njih roj se zvest ti zdi in srčno vdan, dokler je sreča tvoja v polnem cveti, dokler si slavljen in poviševan;
a ko te sreče sonce neha greti, ko strt si v prah, od vseh strani teptan - zbeži ta roj ko ptički lahkokrili, v sreči zvest, ni zvest ti v časov sili.
Vi taki niste! Kot ste bili zvesti mi v radosti in sreče jasnih dneh, ostali v temnih ste mi dneh bolesti, ko pahnjen sem protivniku v zasmeh;
spremljali ste me prej po gladki cesti, spremljate zdaj po ostrih me poteh, ostali z mano ste o dobi burni, ko me tepo viharji hudourni.
Zahrula name je “nevihta s Krasa„, kako morilen, goben dih je njen! Uboge cvetke mojega Parnasa vije, drobi in klesti bič leden;
oropal jih vihar je vsega krasa, na nje natrosil gosto prah strupen - na vso to kvar pa še dolži vrtnarja, češ: “Cvet otroven narodu podarja!„;
Boga celo iz rož mi hoče ukrasti; in vendar tudi te so božji dar: On dal jim kliti je krepko in rasti in grel njegove luči jih je žar;
in dobro vem, da niso mu k nečasti, čeprav za cerkev niso in oltar - saj kaže vendar sleherna njih črta, da seme njih iz božjega je vrta!
Krivica ta je v dno me duše spekla, saj človek sem in rahel čut imam; a naj me peče, solza ne bo tekla, naj tare me, upogniti se ne dam;
stal bom ji v bran ko da bi bil iz jekla, stal sem trdnej, vedoč, da nisem sam: da v borbi bridki duh bi mi ne klonil, na vas se, srca zvesta, bom naslonil.
Kedor je sam, lahko ga vsak zatira, če sam je, pasti mora še junak; a kogar broj tovarišev podpira, pogum mu rase, dasi je šibak,
stoterna moč tako se v slednjem zbira, iz čete vse za vse močan je vsak: tako moj duh od vas moči dobiva, ves vaš pogum se v dušo mojo zliva.
Zato z veseljem nove spet cvetove zasajal bom od vas krepko podprt, gojil skrbno vse žive bom jih dnove, pri delu naj me najde bleda smrt!
A Bog sovražne kroti mi vetrove in blagoslovi moj samotni vrt, da cvetje krepko mi rodi in zdravo, prijatljem na radost, domovju v slavo.
A vi, prijatelji, ki ostali zvesti ste mi celo v nesreče dneh, ko nežni cvet nevihte srd mi klesti in stelje ga brez milosti po tleh –
vi vsi, kar vas živi mi v slednjem mesti, kar vas živi mi v slednjem mesti, kar vas živi mi v trgih in vaseh, ohranite vselej srce mi verno,
a Bog zvestobo plati vam stoterno!
Cookies on Poetry Cove